Študentsko življenje :))

Končno sem ga dočakala :) Vsi pravijo, da so to najlepša leta tvojega življenja, za to sama še ne morem trditi. Moram pa reči, da je vsekakor zanimivo, živeti (skoraj) sam, si skuhati kosilo, za sabo vedno pomiti posodo, se prlagajati drugim, biti trmast in ne it žurat... :). Morm rečt, da me je bilo najbolj strah kakšne cimre bom dobila in lahko rečem, da je bil strah neupravičen, use so fine fajn :)

In še malo o mojem faksu :). Kot use ima tudi ta slabosti, vendar pa vsekakor prevladujejo prednosti. Večina predavanj se pogovarjamo, navajamo lastne izkušnje in na podlagi teh spoznavamo pedagoški poklic, ki mi je vse bolj zanimiv. Ura in pol oz. dve minejo (skoraj) vedno kot keks :). Vem, da je to šele začetek in se lahko vse obrne, pa vseeno ostajam optimistična. In ja z Meliso sva že v polnem zagonu s seminarsko nalogo :).

Vsekakor je Ljubljana zame in mojo orientacijo zaenkrat še prevelik zalogaj. že usaj 2krat sem se zgubila s trolo, tudi pešačenje mi ne gre ravno. Priročna stvar je, da imam od študentskega doma do faksa samo slabo minuto in ne morem zgrešit smeri, mal lažje pa zamudim na predavanja :).

Kakorkoli, men je super in upam, da se bo v tej smeri le še nadaljevalo :)



...

Krkaa

Končno po dolgem času objava..zakaj? ker mi je dolgčas in ne morem spat :P

Kakorkoli jutr je prvič 1. september ko ne grem v šolo. Občutki so mešani, vsekakor se pa veselim študija in Ljubljane, novih ljudi, izkušenj. Še vedno pa nisem čisto dojela, da mi ni potrebno jutr v šolo (jeeej :)).

4.letnik je biu zanimiv, poln, drugačen. Najbolj všečen maturantski ples in use priprave nanj :)). Pogrešala bom naš zmešan razred, use srednješolske drame pa na nek način tud gimnazijo (predvsem kavice v jazzu). Matura je bla in je ni več :P Na faks (logopedija in surdopedagogika) sem sprejeta... Ugalunem vse po načrtu :P

Ne vem pa kaj bom še ceeeeeeu mesec delala doma?? :O



Ko...

...odpišeš zadnjo kontrolko matematike v gimnaziji.

...greš na sladoled.

...je vožnja domov zabavno zabavna.

...ležiš z ipodom v ušesih na travi in ne razmišljaš o ničemer.

...je sonček.

...imaš energije za 10 ljudi.

...se ti zdi, da bi lahko naredu čist use in ujel vse svoje sanje.

...te starši pohvaljo.

Imaš dan, katerega ne bi izpustil iz rok in bi si želel, da bi trajaaal in trajaaal. :))

Life's just great!





Iz otroških dni :)

Kaj je lepšega, kot sedeti za mizo in obujati spomine iz brezskrbnih otroških dni. Ko smo se obremenjevali le s tem kaj bomo ušpičili, kje bomo našli kaj novega. Tukaj je nekaj mojih spominov :).

Po pripovedovanju mojih staršev sem bila zelo živahen in nagajiv otrok. Rada sem poslušale atijeve pravljice, vendar sem mu povzročala kar precej težav. Nisem dovolila spuščanja strani in če je že stran spustil je moral prebrati vse od začetka. Poleg tega sem ga pa baje okregala, ker ni bral lepo :).

Že kot majhna sem imela zelo skodrane lase, ki pa jih nisem dovolila razčesevati in kaj stori moja mami. Vzame škarje in me postiže na balinčka?? :))

Največ spominov pa imam iz obdobja druženja s "Senoučani". :) Ravno takrat se je takrat po tv vrtela, vsaj med fanti, priljubljena nanizanka MacGyver. Moj brat in njegov prijatelj sta si omislila, da bi po njegovem vzoru postala nekaj podobnega tudi onadva. Hmmmm, in kako se je to končalo? Z različnimi nepričakovanimi pastmi in norimi idejami, kot npr.:

1. Nekega poletnega dne smo nabrali češnje in s starim stričevim avtom "odpotovali". (seveda smo bli skos na istem mestu ;)) Kar naenkrat pa je začel padati dež. Kaj sedaj? Čez šipo moramo pa ja videti. Na vsako stran brisalcev smo navezali vrv in vlekli zdaj z ene, zdaj z druge strani, ter počakali konec plohe :).

2. Zakaj ne iz praproti narediti šotor? Ampak to ni biu šotor 1m*1m, ampak je biu ŠOOOOTOOOR :). Res velik.

Potem so se nam začele porajati sanje o bejzbolu, ki pa še v tistih časih pri nas ni biu tako promoviran. Na travnik smo odšli s tenis žogico, kosom lesa in igrali. Ustvarili smo svojo ekipo in sanjali o tekmovanjih, svojem stadionu :)

Iz peska smo gradili gradove, ščurkom naredili zapor, se obmetavali z mivko in še in še..

Za našo hišo je gozd, v katerem sem imela precej prijateljev :P. Dreves seveda. Po neki nadaljevanki sem poimenovala drevo, ki se je v višino razdvojilo na dvoje, moje mišljenje je bilo, da se morata imeti drevesa res rada, da sta zrasla iz istih korenin. Čeprav pa mene verjetno niso imela drevesa najbolj rada, vsaj eno ne. Z bratom sva se igrala tarzane :), se vesila po vrveh (kakorkol se pač že reče tistemu, kar visi iz drevesa). No in se spomnite tistega slavnega prizora, ko Tarzan prileti v drevo? Nekaj takega se je zgodilo meni. Starši pa do sedaj za ta dogodek niso vedeli.
V tem gozdu pa smo imeli tudi zatočišče. Najprej smo želeli zgraditi pravo hišico, ki bi imela več sob, v njej bi pa vsak imel svojo pisarno. Tam bi bil naš štab in reševali bi različne gorjanske primere (naj omenim, da je vas Gorjane nekje v hribih in ima okoli 120 prebivalcev:)). Vendar pa je bila naloga nekoliko pretežka, zato smo na drugem mestu zgradili manjšo "hišico" z opazovalnim stolpom. Še vedno se spominjam, da smo tam dejansko preživeli ogromno časa in še vedno nekaj tam stoji.

Še nekaj slik za konec :D

Moj krst :)

Sm rekla, da sm bla živahen otrok :)

                                                        

Dnevi s "Senoučani"



Torej, to so dnevi, ki se jih najraje spominjam. Imeli smo nore ideje, časa na pretek in skoraj nič skrbi.

Multidatum :)

..dan, ko bom dobila od atija in brata rožico, dan ko se bom lahko pretvarjala, da sm nekdo, ki ponavadi nisem in dan ko bom dokončno zapečatila svojo prihodnost. Torej 8.marec je letos res nekakšen multidatum. Dan žena, pust in rok za oddajo vpisa na faks. Kam torej? Najbolj me vleče na Pedagoško fakulteto: smer logopedija in surdopedagogika. pa še vseeno ne veeem. V gimnazijo sem odšla zato, da bi po teh 4ih letih končno vedela kaj želim od sebe. In vse kar so na tej gimnaziji nardil, je to, da so vzbudili moje zanimanje za več kot le eno stvar. Verjetno bi z omenjeno smerjo to dosegla, saj zavzema fiziko, matematiko, biologijo, psihologijo itd... Potem pa se pojavljajo vprašanja, ali si res to želim, bom sprejeta in bla bla bla... Verjetn je najbolš da se s temi vprašanji sploh ne ukvarjaš, čeprav je to misija nemogoče :).

Torej multidatum prid že brž, da dam to skrb na stran in se začnem ukvarjat s tistimi 25imi vpisnimi mesti, ki jih fakulteta ponuja :))

Včasih je preveč...

...beseda namreč. Nekateri pravijo, da beseda ni dovolj, da moramo vse podkrepiti z dejanji. V zadnjem letu in pol sem tolikokrat slišala mogoče, možno, probajte še kje drugje. mogoče bo drugo mnenje pomagalo, to ne bo pomagalo na dolgi rok, pa vseeno poskusite, to vam bo zagotovo pomagalo...no pa ni. Polno glavo imam že različnih nasvetov in teh besed, ki so moje upanje za izboljšanje popolnoma zatrle. In potem še vse obtožbe, če imam preveč denarja, da obiskujem bioresonanco...ne! Z veseljem bi ga porabila za kaj drugega, pa ni vse tako lahko. In potem še vsa ta vprašanja: Ufff, kaj imaš to? Te kaj boli? Zakaj imaš to?...Odgovora na 2 vprašanja ne vem, vem pa, da me s temi vprašanji samo obremenjujete. In ja besede so včasih preveč, dejanja tudi...bolje biti tiho!

Bo kdaj bolje?