Sram...

...me je, da sem dijak!

...me je, da sem študent!

...vseh tistih, ki so se 19.5.2010 udeležili protesta!

...da sem se udeležil protesta!

In use ostale skupine, ki so se v pičlem dnevu ustanovile na facebooku. No mene ni sram, da sem dijakinja, na to sem lahko le ponosna, ker to pomeni, da sem dovolj sposobna se določene stvari naučiti in včasih tudi prenaporne tedne speljati uspešno. Isto bi rekla, če bi bila študentka.

Vsi tisti, ki se sramujete vseh tistih, ki so bili na protestu, bi se pa lahko mal zamisnli sami nad seboj, saj to pomeni, da posplošujete na vse, ki so bili tam, pa čeprav niso v okno vrgli kamna, oz. parlament obmetavali s takšnimi in drugačnimi stvarmi. Nekateri smo hotl le izkazat nestrinjanje na miren način, čeprav bi to pomenilo le kapljico v morje in bi se nam poslanci lahko za zaprtimi okni le smejali, ker tam pač stojimo in žvižgamo. Spet so tu drugi, ki so ta dan izkoristl za sprehajanje po trgovinah in niso mel pojma, kaj se dogaja na Prešercu in kasneje pred parlamentom. A se njih tudi sramujete??

In ja, tud jst sm bla na protestu, sem se prej tud pozanimala o zakonu, pa mi ni najbolj všeč, verjetno ne vem vseh podrobnosti, tiste ki pa jih, pa menim, da bi socialno šibkim prinesle le težave. Drugi razlog za udeležbo je bila pa radovednost, kako zgleda protest, kaj se bo dogajalo, reakcije ljudi, poslancev...itd. No dobila sem izkušnjo več, če že kaj drugega nismo dosegli.

In NE ni me sram, da sem bla tam, pa tut obžalujem ne ničesar, ker vem, da nisem izvajala vandalizma. Borila sem se za svoje pravice.

Najbolj zanimivi so mi pa danes mediji, na internetu se pojavljajo slike najbolj pijanih, največjih nasilnežev in posnetki trenutkov, ki res niso pohvalni. Podatki o 15000. množici, ki je ni bilo (drugje spet podatki o 8000ih ljudeh), pa odločte se že no! Vem, da delate za vlado, pa vseeno obstaja svoboda govora, tiska.

Ne podpiram vandalizma, nasilja in to kar se je zgodilo včeraj, je res nedopustno, ker dosegli tako ali pa tako ne bi popolnoma nič. Najbolj me tle preseneča dejstvo, da obstajajo ljudje, ki so metali kamenje in jajca v ljudi, ki jim niso hoteli popolnoma nič (dobte si boksarsko vrečo, pa se nad njo izživlite!).

Zakaj ta post? Zato, ker me razjezi to, da se zdej pa repenčijo ljudje (neprisotni dijaki, učitelji...) nad tistimi, ki so bli tam, pa sami o realni situaciji nimajo pojma. Ne nas obsojat, sam zarad tega, ker smo bli tam, prepričite se, če smo česarkoli krivi!!

Če bi nas že moralo biti nečesa sram, je to trenutno stanje v državi (pa zopet povem, da nisem poznavalec politike), brezposelnost, minimalna plača, stečaji...Tle bi lahko zdej nekdo rekel, da se je stanje umirilo..ja in?? Kaj pol...Kaj pa posledice??

Torej me mora biti sram nečesa kar sem ali nečesa kar bi drugi od mene želeli?

Težko vprašanje? Preprost odgovor.

Iz skritih predelov

Pridejo dnevi, ko ti je dolgčas in te dni prebijaš z ležanjem in gledanjem televizije :) Ne splača se, pejte pogledat v klet ali pa staro omaro, kjer so sigurno še skrite kakšne mamine knjige in jih berite...splača se :)

 No neki takšnega je mene dans prjel in morm rečt d sem se neizmirno zabavala :D. 

V roke sem uzela Veseli anekdotar iz leta ne vem katerega, ker sploh ne piše ^^.

Za predstavo pa par primerov:

Božja kazen:

Angleški kralj Jakob II. (rojen l. 1633, umrl l. 1703) je nekoč obiskal takrat že slepega Miltona in ga vprašal, če se mu ne zdi, da je slepota božja kazen zanj, ker je pisal proti Karlu I. Toda slepi pesnik mu je odgovoril: "Če smatrate vse nezgode, ki nas srečajo tu na zemlji, za božjo kazen - kaj sodite potem u usodi svojega očeta? Jaz sem izgubil svoj vid. on pa svojo glavo!"

Gotovost:

V nekem podeželskem mestecu je umrl fantek, ki ga je zdravil nek kirurg. Ker je imel otrok še po smrti rdeča lička, je vprašal predstojnik urada zdravnika, če ni otrok morda le navidezno mrtev. "Bodite prepričani," je odgovoril zdravnik, "če jaz koga zdravim, gotovo popolnoma umre."

Jožef II.

Ko je le ta obiskal svojo sestro Marijo Antoinetto v Parizu, je ginjen ogledoval njene lase in rekel: "Draga sestra, ta pogled mi ugaja. Tvoja frizura me spominja na stolp Sv. Štefana."

Ironija

August Friderik Ferdinand Kotzebue, nemški dramatik je baje vsak prizor, ki ga je napisal, takoj tudi igral. Kakor je znano je Kotzebua umoril neki Sand. Ko se je zvijal v smrtnih krčih, je pridrl fantiček v njegovo sobo; toda takoj se je vrnil k materi in dejal: "Mamica, očka že zopet igra."

No ja

Župnik (kmetu Janezu): "No to mi je všeč, da po toliko letih zakona svojo ženo že zmirom poljubujete. To je res prava ljubezen." Janez se je približal župniku in mu pošepetal: "O ljubezni ni niti sledu; hotel sem se le prepričata, če ni moja stara zopet pila žganje."

In še moja najljubša:

Ljubezen v ogledalu

Za časa velike angleške kraljice Elizabete se je na dvoru posebno odlikoval po svojih sposobnostih španski vitez Villa Mediano. Vsled tega mu je kraljica izrekla zasluženo pohvalo z željo, da ji pove ime žene, ki jo ljubi. Vitez se je branil, češ, da je to nevarno. Ker pa mu je želja kraljice ukaz, prosi, da bi mu ne bilo treba povedati imena dotične žene, pač pa da bi ji smel poslati le njeno sliko, kar je kraljica privolila. Drugi dan ji je Mediano poslal zapečaten zavoj, kjer je bilo zrcalo, v katerem je kraljica uzrla predmet njegove ljubezni.

Uživite v knjigah, včasih so zanimive :)