Življenje brez omejitev

Zapomnite si to misel: Vse je mogoče. Ko se ob veliki težavi počutite uničeni in na tleh. verujte, da je vse mogoče. Morda v tistem trenutku ne vidite izhoda. Morda se vam zdi, da je ves svet proti vam. Toda verjemite, da se okoliščine lahko spremenijo, rešitve pojavijo in da lahko pomoč pride iz nepričakovanih krajev. Potem je vse mogoče!

Vsi si želimo, da bi živeli srečno do konca svojih dni. Tudi če verjamete, da lahko prenesete težke čase in okušate dobre, bo prišlo do razočaranj. Toda srečen konec bi moral biti vedno vaš cilj. Zakaj ga ne bi skušali doseči?

Na svet gledate skozi edinstveno perspektivo in odnos, ki temeljita na vašem prepričanju, kaj je dobro ali slabo, napačno ali pravilno, pošteno ali nepošteno, Vaše odločitve in dejanja temeljijo na tem odnosu, torej, če to, kar delate, ne deluje, imate moč, da prilagodite svoj odnos in spremenite svoje življenje. Pomislite na svoj odnos kot na daljinski upravljalnik televizorja. Če vam program, ki ga gledate, ničesar ne nudi, preprosto primete daljinec in zamenjate program. Svoj odnos lahko prilagodite precej podobno, kadar ne dobivate rezultatov, ki jih želite, ne glede na to, s kakšnimi težavami ste se srečali.

(Vujicic N., (2010): Življenje brez omejitev.)

Ali ste vedeli da...?

• lahko gluhi tudi pojejo in plešejo.
• ima vsaka država svoj znakovni jezik.
• je slovenski znakovni jezik vizualno-manualni jezik.
• imajo gluhi svojo kulturo, kulturo Gluhih.
• je Gallaudet University prva univerza za gluhe, kjer celoten pouk poteka v znakovnem jeziku.
• so bili gluhi v zgodnjem srednjem veku žrtve nasilja, zaničevanja in posmehovanja.
• je surdopedagogika specialna pedagogika za gluhe in naglušne.
• je vsako narečje za možgane nov jezik.
• že pred rojstvom komuniciramo.
• logoped ni zgolj zdravstveni delavec, ampak je njegov cilj in sredstvo jezik.

Izpitno obdobje

Ko imam čas, se ne bom spomnila na blog, ko ga nimam, bom počela vse druga kot pa se skušala zabavati z zapiski in učenjem. Kakorkoli, že pošteno sem tudi jaz zajadrala v svoje prvo izpitno obdobje. V mojem indeksu že veselo svetita dva opravljena izpita, v naslednjem mesecu me čakajo še štirje. Vsekakor naporno obdobje, s primanjkljaji socialnega življenja, pa še vseeno ima prednosti. Cele štiri tedne bom doma, v udobni postelji, s skuhanim kosilom in starševsko podporo moje lenobe :). Druga prednost je tudi ta, da vem da se bliža poletje in 3 mesece brezskrbnega življenja.

Trenutno se ukvarjam s teorijami rehabilitacije v logopediji in surdopedagogiki. Moram priznati, da je vsekakor bolj zanimivo kot pa anatomija. Poleg tega spoznavam svoj bodoči poklic in s tem samo potrjujem pravilno odločitev za smer svojega študija.

Izpitna obdobja še bodo, vendar je prvo nekaj posebnega, saj niti ne veš kaj pričakovati, kakšen je celoten proces in če ti bo uspelo vse izpite opraviti zadovoljivo v prvem roku. No, bomo videli. :)

Logoped je nosilec procesa habilitacije in rehabilitacije oseb z motnjami govora in vseh jezikovnih modalitet. Program svoje dejavnosti ustvarja s pomočju logopedske preventive, diagnostike, logopedskega tretmana in protetike, v okviru zdravstvenega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, samostojnih dejavnosti in v sodelovanju z drugimi strokovnimi delavci. (DlogS)



Študentsko življenje :))

Končno sem ga dočakala :) Vsi pravijo, da so to najlepša leta tvojega življenja, za to sama še ne morem trditi. Moram pa reči, da je vsekakor zanimivo, živeti (skoraj) sam, si skuhati kosilo, za sabo vedno pomiti posodo, se prlagajati drugim, biti trmast in ne it žurat... :). Morm rečt, da me je bilo najbolj strah kakšne cimre bom dobila in lahko rečem, da je bil strah neupravičen, use so fine fajn :)

In še malo o mojem faksu :). Kot use ima tudi ta slabosti, vendar pa vsekakor prevladujejo prednosti. Večina predavanj se pogovarjamo, navajamo lastne izkušnje in na podlagi teh spoznavamo pedagoški poklic, ki mi je vse bolj zanimiv. Ura in pol oz. dve minejo (skoraj) vedno kot keks :). Vem, da je to šele začetek in se lahko vse obrne, pa vseeno ostajam optimistična. In ja z Meliso sva že v polnem zagonu s seminarsko nalogo :).

Vsekakor je Ljubljana zame in mojo orientacijo zaenkrat še prevelik zalogaj. že usaj 2krat sem se zgubila s trolo, tudi pešačenje mi ne gre ravno. Priročna stvar je, da imam od študentskega doma do faksa samo slabo minuto in ne morem zgrešit smeri, mal lažje pa zamudim na predavanja :).

Kakorkoli, men je super in upam, da se bo v tej smeri le še nadaljevalo :)



...

Krkaa

Končno po dolgem času objava..zakaj? ker mi je dolgčas in ne morem spat :P

Kakorkoli jutr je prvič 1. september ko ne grem v šolo. Občutki so mešani, vsekakor se pa veselim študija in Ljubljane, novih ljudi, izkušenj. Še vedno pa nisem čisto dojela, da mi ni potrebno jutr v šolo (jeeej :)).

4.letnik je biu zanimiv, poln, drugačen. Najbolj všečen maturantski ples in use priprave nanj :)). Pogrešala bom naš zmešan razred, use srednješolske drame pa na nek način tud gimnazijo (predvsem kavice v jazzu). Matura je bla in je ni več :P Na faks (logopedija in surdopedagogika) sem sprejeta... Ugalunem vse po načrtu :P

Ne vem pa kaj bom še ceeeeeeu mesec delala doma?? :O



Ko...

...odpišeš zadnjo kontrolko matematike v gimnaziji.

...greš na sladoled.

...je vožnja domov zabavno zabavna.

...ležiš z ipodom v ušesih na travi in ne razmišljaš o ničemer.

...je sonček.

...imaš energije za 10 ljudi.

...se ti zdi, da bi lahko naredu čist use in ujel vse svoje sanje.

...te starši pohvaljo.

Imaš dan, katerega ne bi izpustil iz rok in bi si želel, da bi trajaaal in trajaaal. :))

Life's just great!





Iz otroških dni :)

Kaj je lepšega, kot sedeti za mizo in obujati spomine iz brezskrbnih otroških dni. Ko smo se obremenjevali le s tem kaj bomo ušpičili, kje bomo našli kaj novega. Tukaj je nekaj mojih spominov :).

Po pripovedovanju mojih staršev sem bila zelo živahen in nagajiv otrok. Rada sem poslušale atijeve pravljice, vendar sem mu povzročala kar precej težav. Nisem dovolila spuščanja strani in če je že stran spustil je moral prebrati vse od začetka. Poleg tega sem ga pa baje okregala, ker ni bral lepo :).

Že kot majhna sem imela zelo skodrane lase, ki pa jih nisem dovolila razčesevati in kaj stori moja mami. Vzame škarje in me postiže na balinčka?? :))

Največ spominov pa imam iz obdobja druženja s "Senoučani". :) Ravno takrat se je takrat po tv vrtela, vsaj med fanti, priljubljena nanizanka MacGyver. Moj brat in njegov prijatelj sta si omislila, da bi po njegovem vzoru postala nekaj podobnega tudi onadva. Hmmmm, in kako se je to končalo? Z različnimi nepričakovanimi pastmi in norimi idejami, kot npr.:

1. Nekega poletnega dne smo nabrali češnje in s starim stričevim avtom "odpotovali". (seveda smo bli skos na istem mestu ;)) Kar naenkrat pa je začel padati dež. Kaj sedaj? Čez šipo moramo pa ja videti. Na vsako stran brisalcev smo navezali vrv in vlekli zdaj z ene, zdaj z druge strani, ter počakali konec plohe :).

2. Zakaj ne iz praproti narediti šotor? Ampak to ni biu šotor 1m*1m, ampak je biu ŠOOOOTOOOR :). Res velik.

Potem so se nam začele porajati sanje o bejzbolu, ki pa še v tistih časih pri nas ni biu tako promoviran. Na travnik smo odšli s tenis žogico, kosom lesa in igrali. Ustvarili smo svojo ekipo in sanjali o tekmovanjih, svojem stadionu :)

Iz peska smo gradili gradove, ščurkom naredili zapor, se obmetavali z mivko in še in še..

Za našo hišo je gozd, v katerem sem imela precej prijateljev :P. Dreves seveda. Po neki nadaljevanki sem poimenovala drevo, ki se je v višino razdvojilo na dvoje, moje mišljenje je bilo, da se morata imeti drevesa res rada, da sta zrasla iz istih korenin. Čeprav pa mene verjetno niso imela drevesa najbolj rada, vsaj eno ne. Z bratom sva se igrala tarzane :), se vesila po vrveh (kakorkol se pač že reče tistemu, kar visi iz drevesa). No in se spomnite tistega slavnega prizora, ko Tarzan prileti v drevo? Nekaj takega se je zgodilo meni. Starši pa do sedaj za ta dogodek niso vedeli.
V tem gozdu pa smo imeli tudi zatočišče. Najprej smo želeli zgraditi pravo hišico, ki bi imela več sob, v njej bi pa vsak imel svojo pisarno. Tam bi bil naš štab in reševali bi različne gorjanske primere (naj omenim, da je vas Gorjane nekje v hribih in ima okoli 120 prebivalcev:)). Vendar pa je bila naloga nekoliko pretežka, zato smo na drugem mestu zgradili manjšo "hišico" z opazovalnim stolpom. Še vedno se spominjam, da smo tam dejansko preživeli ogromno časa in še vedno nekaj tam stoji.

Še nekaj slik za konec :D

Moj krst :)

Sm rekla, da sm bla živahen otrok :)

                                                        

Dnevi s "Senoučani"



Torej, to so dnevi, ki se jih najraje spominjam. Imeli smo nore ideje, časa na pretek in skoraj nič skrbi.